Vabilo: Festival češenj 2018

Vabilo: Festival češenj 2018

Tudi letos bo festival v Lokavcu. Pred vsem se bomo osredotočili na pohod po češnjevih sadovnjakih in ogled zanimivosti. sam prireditveni prostor pa bo kot velik TIC, kjer bo mogoče usmerjati o...

Preberite več...

Goriški mlaj 2018

Goriški mlaj 2018

  Ob 90-letnici prevoza največjega zvona na Sveto Goro leta 2012 se je društvu DOLI priključila skupina krajanov iz vasi Trnovo, ki je svoj “krst” doživela ob 10. Jubilejn...

Preberite več...

Predstavitev na sejmu Expomego 2016

Predstavitev na sejmu Expomego 2016

Društvo DOLI se je tudi letos vse 4 dni predstavljalo na sejmu Expomego v italijanski Gorici. Tako smo od 25. - 29. informirali mimoidoče o zanimivostih Lokavca, povabili smo jih na Festival če...

Preberite več...

Furmanu Jožefu Plesničarju v slovo

Furmanu Jožefu Plesničarju v slovo

Od nas se je nepričakovano, v 63. letu starosti, za vedno poslovil Jožef Plesničar – Pepi Karlov. Član društva DOLI in aktiven član sekcije »Trnovski furmani«Pepi, kot smo ga ...

Preberite več...

Pohodna pot po zaselkih Lokavca obiskovalca vodi po vaških zaselkih, po bolj odmaknjenih predelih, naravi in povezovalnih poteh. Pohodniku nudi ogled arhitekture vasi, hiš, tehnične ostaline in naravnih zanimivosti, ob čemer spoznava tudi zgodovino kraja. Dolžina poti, ki ponekod vodi tudi po asfaltu, je okrog 10 km in jo obiskovalec lahko prilagodi svojemu času in namenu. Pot je označena s stebrički in manjšimi pojasnilnimi tablami, na štirih informacijskih točkah pa z večjimi tablami, na katerih so pojasnila o pohodni poti in zgodovini Lokavca. Od te osnovne krožne poti pa se odcepijo tudi stranske poti, npr. stara Resljeva cesta na Trnovsko planoto ali gozdna učna pot ob Hublju. Za strokovno vodenje se je potrebno dogovoriti s TIC Ajdovščina. Želimo vam bogat in uspešen obisk lokavške pohodne poti, ki naj tudi po vašem obisku ostane čista in nespremenjena. Predvsem pa na pohodu spoštujmo navade in življenje ljudi iz Lokavca. Obisk poti je na lastno odgovornost.

 

 

 

Vas, ali bolje kraj Lokavec je razpotegnjen skupek zaselkov ali kar vasi pod robom Trnovske planote in vznožjem mogočnega Čavna, ki bdi nad vasjo in je s svojo čokatostjo viden daleč po Vipavski dolini. Lokavec pa se kot preproga razprostira pod tem mogočnim masivom, saj je s svojo nekajkilometrsko dolžino in z velikim številom majhnih vasic ali zaselkov kot nekakšen mejnik pred vstopom v drugi svet, svet predalpskega gorstva in visokogorskega Krasa. Lokavec je v zgodovinskih virih prvič kot vas omenjen leta 1086, ko je med drugimi kraji in kmetijami bil v listini podarjen samostanu v Rožacu. Seveda pa je začetek lokavca precej starejši. Prve arheološke najdbe pričajo o poseljenosti tega območja že v mlajši železni dobi ali Latenu (5.stol. pr. Kr. do 1. stol. po Kr.).

Ko se popotnik razgleduje po vasi, ne bi na prvi pogled ugotovil nič posebnega, nič takega, kar bi v njem porodilo misel, da je kraj v zgodovini vendarle odigral pomembno vlogo za širšo okolico in ljudi. Z malo zanimanja in spoznavanja kraja pa dokaj kmalu ugotovimo, da je v Lokavcu zgodovina pustila svoj pečat že od prazgodovine dalje. Lokavec, je bil do leta 1924 tudi samostojna občina, še prej pa, do leta 1904 pa je bil združen v Županijo-občino še z Dolom-Predmejo in Otlico. Občina Lokavec- Dol- Otlica je tako bila sestavljena iz treh katastrskih občin. Ob nastanku občine Ajdovščina pa je katastrski občini Lokavec oduzet zaselek Gradišče in Svetini (Danes Paly ali Pale). Iz zaselka Gorenje pa se iz petih hiš pokojnike pokoplje v Ajdovščino.

Lokavec je s svojo obrtjo in industrijo ter obilo vodne sile, predvsem pa bližino Trnovskega gozda najprej sam, nato pa skupaj s trgom Ajdovščina v preteklosti oblikoval močno industrijsko središče Zgornje Vipavske doline. Naj tu omenimo žage, mline, stope, furmanstvo, gozdarstvo, delavnico za izdelovanje žag, mlinov in vodnih koles ter celo vrsto malih obrtnikov, ki so s svojim delom dajali kraju vse potrebno, kar vas kot taka potrebuje. Na posebnem mestu se, poleg furmanstva in žagarstva, ki sta še posebej zaznamovala kraj, uvršča najstarejša obrt Lokavca- fužinarstvo in kovaštvo. Zatorej pot pod noge in naj vam na pohodu skozi lokavške zaselke spregovorijo hiše, tehnične ostaline in narava.

 

Najpomembnejše točke pohodne poti:

IMG 2187Zaselek Bitovi - muzej Batičeva hiša
Batičeva hiša stoji v zaselku Bitovi in jo je društvu v upravljanje dala družina Batič. Črno kuhinjo sestavlja zanimivo leseno ognjišče, ki še vedno deluje, krušna peč in napa. Zaselek v svojem obdobju je zelo malo izgubil po obliki od preteklosti, spodnja nekoč glavna pot se je združila s potjo proti deželni cesti in nadalje proti Gorici. V nadstropju nad ognjiščem je tudi kadilnica, kjer so okajali meso, iz kuhinje, ki bolj spominja na večjo spalnico s svojim vhodom pa se odpira kambra. Otvoritev prevžitkarske sobe v zadnjem delu hiše je bil velik uspeh. Prevžitkarska soba predstavlja sobo čevljarja - vsi stroji in oprema so pripadali Hermanu Blažku, zadnjemu lokavškemu čevljarju.

2013 10 20 13.46.15Zaselek Brith - včasih center občine Lokavec
Najstarejša listina v arhivu župnije Lokavec je iz leta 1687, v kateri se von Zweckenburgi in krajani Lokavca obvezujejo, da bodo vzdrževali duhovnika. Listina tako pomeni začetek župnije v Lokavcu. Leta 2009 je Lokavec praznoval 150 let šolstva, 100 let šolske stavbe in 10-letnico obnovitve šolske stavbe. Pred 150 leti, natančno 1859. leta, je slepi duhovnik, lokavški vikar Fidel Okorn pričel poučevati lokavško mladino pisanja, branja in računanja. Takrat je pouk potekal na komunskem podu, ki se je nahajal v zaselku Brith ob stari farni cerkvi sv. Lovrenca (danes je to cerkev Marije vnebovzete). Okrog leta 1876 pa se je to stavbo podrlo in material uporabilo za gradnjo in predelavo nove - danes stare šole v Brithu. Kasneje je v tej stavbi bil poštni urad. Po Čibejevih zapisih naj bi v zaselku Brith že pred letom 1687 stala mala cerkvica. Cerkev je pozidana v stilu, ki je pogost v naših krajih in ima oglejski tip zvonika. Cerkev je po gradnji nove cerkve arhitekta Maksa Fabianija postopoma pričela propadati. Tako je za vedno izginil desni stranski oltar, za vedno so se uničile stropne poslikave na obokanem stropu, izginila je lepa prižnica. Ostal je glavni oltar, ki je danes prenesen v novo cerkev, v stari cerkvi pa je ostal levi stranski oltar, ki je postavljen kot glavni oltar in je delo lokavškega kiparja in umetnika Mihaela Cusse. Cerkev je bila v 80. letih prejšnjega stoletja obnovljena in je danes posvečena Mariji vnebozeti.

2013 10 20 13.01.42Nova šola in cerkev sv. Lovrenca
Nova šola je bila dokončana  in slavnostno odprta 17. oktobra leta 1909. Kmalu po odprtju nove šole se je pričela prva svetovna vojna, katera je dodobra poškodovala šolo. V njej s se nastanili vojaki in jo poškodovali. Pod italijansko državo se je za šolo le za silo popravilo in skrbelo. Druga svetovna vojna je šoli dala drugi udarec in jo poleg tega, da je bila celo začasna bolnišnica in stanovanjsko poslopje za begunce iz Trnovske planote, še dodatno poškodovala. V kroniki učiteljic po drugi svetovni vojni je zapisano, da so pokvarjene vrata, kljuk ni, manjkajo šipe, stranišča ne delujejo, ni vode, vse pušča... Sama obnova je bila dovršena do leta 2000. Bilo je tudi odločeno, da se končno dogradi tudi telovadnica pa čeprav s samoprispevkom. Danes je večnamenska dvorana E. Čibeja center lokavškega kulturnega, športnega in družabnega življenja. Šola pa je tista, ki še vedno soustvarja kulturno življenje in izobražuje Lokavčane. Lokavec je postal župnija šele leta 1935, ko se je tudi zgradila nova cerkev po načrtih g. Maksa Fabianija. Nova cerkev je bila posvečena 21.7.1935. Ob tej priliki je nadškof Karel Margotti blagoslovil novo župnijsko cerkev in Lokavec povišal v župnijo.

SLIKA141cZaselek Slokarji - Graparjeva žaga
Zaselek Slokarji leži 200 metrov nad morske višine je ena izmed največjih zaselkov Lokavca. V preteklosti je bila zaradi vodne sile, mimo zaselka teče tudi struga Lokavščka in je prav v tem zaselku bil ta potok tudi najbolj izkoriščen. Nad Slokarji »na lazu« je bila prva žaga in lokavšček je prav do Broda-zaselka pod Slokarji bil tako izkoriščen, da je voda praktično padala iz kolesa na kolo in tako poganjala žage, mline in stope. Danes je ohranjena še Graparjeva žaga, ki v svojem bistvu je še vedno enaka, le pogon je bil zamenjan in jo poganja vodna turbina, ki poleg tega proizvaja tudi elektriko. Obnovljen je tudi Cenetov mlin, ki pa je preurejen v počitniški objekt. Ob strugi Lokavščka so vidni še tehnične naprave, kot je vodno zajetje-rezervoar za vodo, razne zapornice in prelepi divji del Lokavščka ki teče v soteskasti strugi mimo Slokarjev.

IMG 2052Zaselek Slokarji - Hiša Edmunda Čibeja
Hiša družine Čibej, obrtnikov, sodarjev in gostilničarjev, je bila včasih s svojim licem obrnjena na glavno cesto, ki je povezovala Lokavec in Dol-Otlico. Cesta, ki je bila speljana skozi zaselek Slokarji naprej proti Trnovski planoti, je  bila zgrajena leta 1835 do 1837. Kasneje je nova cesta hišo obšla iz njene hrbtne strani. Vsekakor je mali Edmund Čibej, kot otrok spremljal vozove furmanov in postanke v njihovi gostilni na stari-Ressljevi cesti. Edmund Čibej je bil rojen 15. marca leta 1861 in umrl je v visoki starosti 9. januarja 1954 v Lokavcu, kjer je tudi pokopan. Čibej je bil v svojem življenju vsestranski človek, ki je bil kot učitelj primoran poleg učenja otrok nemalokrat učiti ali spreminjati navade tudi odraslim. Bil je ustanovitelj raznih hranilnic, društev, politik, župan, gospodarstvenik, član konzorcija za izgradnjo vodovoda, elektrarne na Hublju, podžupan občine Dol-Otlica, župan in podžupan občine Lokavec, raziskovalec, kronist, zbiratelj, strasten lovec, naravoslovec in športnik. Prvi je na slovenskem uvedel norveške smuči. Sodeloval je tudi pri pripravi in izvedbi prve smučarske tekme na Slovenskem. Edmund Čibej je za Lokavec in Dol-Otlico kot človek velikega pomena. Čibejeva hiša, ki je danes v lasti njegovih sorodnikov in potomcev pa je kot taka ostala v originalni obliki, kot jo je zapustil Edmund Čibej leta 1954.

SLIKA160dJoušje - Log: ostanek prvobitne pokrajine ob potokih
Skozi zgodovino je Log tesno povezan s človekom. Že od srednjega veka ali pa še prej so ljudje krčili obsežne gozdove za pridobitev obdelovalnih površin. Iz teh gozdov so pridobivali les za kurjavo, v nji rastejo divji sadeži, zdravilne rastline… z pridobitvijo travnikov in njivskih površin pa so nevede krčili življenski prostor nekomu drugemu - živalim. Ostajale so zaplate ob potokih in so služile kot »živa meja«, v katerih se je skoncentriralo živalsko življenje. Mi v Lokavcu smo kljub melijorativnim posegom v sedemdesetih letih preteklega stoletja imeli srečo, da se je ob spodnjem delu Lokavščka in Jevščka ohranilo nekaj tega rezervata, v katerem danes bivajo te živali in rastline. Tudi tu se odvijajo življenske drame, tudi tu je sklenjen krog narave - prehrambene verige in borbe posameznika za preživetje.

2013 10 20 11.04.17Lokavški potoki - vodna sila Lokavca
E. Čibej je o potoku Lokavščku zapisal: Imenovani potok izvira globoko v zarezi Čavenskega pogorja, teče po vsem ozemlju občine Lokavec in jo deli na dva skoraj enaka dela. Od bregov tega potoka – na desno in na levo, se svet polagoma vzpenja proti pogorju in dela s svojimi manjšimi potočki in studenci same vdrtine grape, ki pa so obraščene z drevjem. Na vzhodnem delu katastrske občine Lokavec pa je nekaj časa riše mejo tudi kratka reka Hubelj. Znano je, da je po starih urbarjih lokavški župan pobiral mostnino na mostu pri izviru Hublja in to še takrat, ko je Lokavec spadal pod Goriško grofijo. Reka Hubelj je tudi mejna reka med Goriško-Primorsko in Kranjsko. Drugi večji potok v Lokavcu je Grajšček, ki izvira v plazu Slano blato in je v preteklosti tekel preko celega lokavškega polja in današnjega letališča preko državne ceste naravnost v reko Vipavo. Ob reguliranju plazu Slano blato v začetku preteklega stoletja pa je Grajšček bil speljan v potok Lokavšček kar na Lokavškem polju., na zahodni strani katastrske občine Lokavec pa je še večji potok Jevšček. Vsi ti potoki in kratka rečica Hubelj so s svojo vodno silo so v preteklosti poganjali nešteto vodnih pogonov: žag, mlinov, stop, fužin, valjaren, bakrarne in kovačije, celo pralnico na vodni pogon za lan in volno. Tako je Lokavec skupaj z Ajdovščino predstavljal močno industrijsko območje zgornje Vipavske doline.

2013 10 20 09.48.28Izvir reke Hubelj
Hubelj je reka, v deževnem obdobju pa hudournik, ki teče ob meji med katastrsko občino Lokavec in Šturje. Dve stari občini, lokavška na Primorskem in Šturje na Kranjskem. Izvira iz treh kraških izvirov ob vznožju vzpetine Navrše, kjer voda vre na dan iz  številnih lukenj kraškega podzemlja. Izvir je posebno slikovit ob visoki vodi, ki v mogočnih slapovih pada iz višje ležečih bruhalnikov. Veličasten je pogled na razpenjeno vodo, ko pršijo kaplje in kapljice z nadmorske višine 249 m do mostu, ki je 40 m nižje. Vode privrejo iz podzemlja skozi tri jame: Veliko Hubeljsko kuhinjo, Pajkovo mrežo in Vzhodno Hubeljsko jamo. Vsi slapovi so vidni le v deževnem obdobju. Hubelj je ena izmed kratkih rek na Slovenskem, saj se pri vasi Dolenje že po petih kilometrih izliva v reko Vipavo. V enem zgodovinskih dogodkov je Hubelj mišljen kot znamenita mrzla reka Fluvium Frigidum, ob kateri se je dogodila znamenita bitka, ki je leta 394 ločila tedanje rimsko cesarstvo. Izvor imena reke Hubelj, kot ga poznamo, je še danes zavit v skrivnost. Ob Hublju je speljana zelo zanimiva Naravoslovna učna pot do izvira Hublja z izhodiščem pri Športnem parku Pale. 3100 m dolga pot nas popelje skozi skrivnosten svet narave v neposredni bližini mesta. 

IMG 0679Zaselek Gorenje
Edmund Čibej je v svojih zapisih o zaselku ali najvzhodnejši vasici Lokavca zapisal: To naselje ima 17 ali 18 hišnih številk. Nekdaj so bili Gorenci izvrstni kotlarji in mojstri v tej stroki, ki so na daleč delali čast sebi in družini Šlegel, ker so delali v tamkajšnji tovarni. O ugotovitvah, da Gorenje niso obstojale že pred Lokavcem, ki jih trdi E. Čibej v svojih zapiskih niso preverjene. Bližina Gradišča in območje Gorenj da slutiti, da je ta zaselek zelo star in verjetnost obstoja že takrat, ko je lokavški župan pobiral mostnino na mostu pri izviru Hublja, da slutiti, da je edina možna cesta z mostu šla po trasi skozi Lokavec. Tako bi že v 14 stoletju bile Gorenje obcestna vasica, morda je v tej vasici obstajala tudi mitnica za pobiranje mostnine. Med ljudmi, obstaja tudi izročilo, da so Gorenje tudi vas, v kateri so bivali podložniki kriških grofov, ki so pasli grofovsko živino na tem območju v območju Znosence in pobočja Gore.

2013 10 20 10.59.30Zaselek Čohi - začetki slovenskega letalstva
Edmund Čibej v zapiskih ime zaselka Čohi pojmuje kot Čeh ali Čoh, ki naj bi bil lovec ali čuvaj kriških grofov, kar ni dokazano. Vsekakor pa je priimek Čoha v Lokavcu prisoten in zagotovo se je zaselek Čohi poimenovala po tem priimku. Čibej omenja, da so vsi dobri gospodarji in več ali manj premožni kmetje. V tistem času je v tem zaselku delovalo lesno trgovsko podjetje Slokar, hiša in bakrarna tovarna kotlov bratov Bavčar in velika žaga Novinec na Brodu. Letalne naprave v šestdesetih letih prejšnjega stoletja še niso bile zrele za letenje. Z brati Janezom, Jožetom, Andrejem in Francem se začne zgodovina slovenskega letalskega graditeljstva. Zavedati se moramo, da je obdobje okrog leta 1865 čas, ko v svetu ni še bilo uspelega tovrstnega poskusa. Verjetnost, da so mladi Bavčarji, kot premožni podjetniki zasledili v časopisih ali takratnih revijah poročilo o poskusih ter tako pričeli tudi sami izdelavo tega letalskega izuma, je možna. Napravo so sestavljali na skrivaj doma na lopi. Na nedeljo v času sv. maše, ko so bili vsi vaščani Čohov v cerkvi, so to čudo povlekli na vzpetino in se spustili po njej. Nihče ni vedel, ali so poleteli ali ne. Videla jih je le mala deklica Terezija Čopič, ki je zaradi bolezni ostala doma. Zato si Bavčarjevega letala ne gre predstavljati kot napravo za drsno letenje. To obenem potrjuje, da je šlo za pravo, človeškemu letenju namenjeno napravo, in ne zgolj za model. Tako bi v primeru uspešnega poskusa poganjalec postal tudi prvi slovenski letalec.

2013 10 20 11.24.15Bavčerjeva fužina - kotlarna
Bavčarjeva kotlarna je v sedanji obliki bila zgrajena leta 1853. Lastnik fužine je bila družina Bolko, ki jo je dajala v najem. Tako naj bi od leta 1865 v njej kovali sekire. Franc Bavčar, začetnik kotlarske obrti v Lokavcu, se je za kotlarja izučil in delal v fužinah na Hublju, kjer so takrat delali bakrene kotle. Kot delavec je tam delal celih 18 let. Zatem je opustil to delo in štiri leta kot furman prevažal hlodovino iz Trnovskega gozda. V tem času pa je lastnik fužine – Bolko obnavljal kovačnico in jo je hotel dati v najem. Dogovorila sta se, da bo Franc Bavčar delal v fužini bakrene kotle, poleg tega pa bo tudi poslovodja. Kotlarna je dobavljala kotle širom takratne države. Leta 1909 sta se  Franc Bavčar in lastnik Bolko sprla, tako je Franc odšel in odprl mali obrat za izdelavo kotlov v Vrtovinu. Med prvo svetovno vojno je bila izdelava kotlov zaustavljena. Po vojni je povpraševanje in potreba po tovrstnem posodju narasla. Tako je lastnik kotlrne Bolko sklenil ponovni dogovor z Francem Bavčarjem. Od 100 kg izdelkov je Bolko prejel 12 lir najemnine. Po smrti Franca Bavčerja leta 1926 so sinovi pod istimi pogoji nadaljevali z lastnikom Bolkom. Zaradi konkurence italijanskih podjetij, ki so proizvajali isto bakreno posodje, kmalu upade dobiček. Bolko se je tako odločil, da proda kotlarno družini Bavčar - do 1947 so vodili podjetje bratje Bavčar. Tega leta je kotlarno prevzel najmlajši brat Veno Bavčer. Kotlarna je delovala do leta 1974. Danes je to tehnični spomenik, ki je vreden ohranjanja, saj je edina kotlarna in talilnica bakra v naši državi, ki se je tako dobro ohranila.

Delavnica za izdelavo vodnih koles
Jožef Rebek je v začetku prejšnjega stoletja kot slušatelj prvega letnika Obrtno nadaljevalne šole v Ajdovščini, ki jo je leta 1910 ustanovil Pavel Plesničar- njen prvi organizator,vodja in predavatelj. Poleg njega je na tej šoli učil tudi Milan Klemenčič, prvi Lutkar na naših tleh, ki je bil tudi razrednik Jožefa Rebka. Kasneje se je Jože Rebek doma iz Malovš pri Črničah, poročil v Lokavec in si tu ustvaril družino. Ustanovil je tudi delavnico za izdelavo vodnih koles, žag in mlinov. Delavnica je delovala praktično do danes. Po letu 1950 vedno bolj kot mizarska delavnica, saj je tovrstno povpraševanje zaradi modernizacije prenehalo. Kot dober tehnik in miselno napreden obrtnik je Južef Rebek svojo delavnico opremil z turbinskim pogonom in dinamom za enosmerni električni tok. Z sinom Rudijem sta izdelala tudi lesene modele za ulitje lopatic turbine. Vasici-zaselka Slokarji in Čohi pa sta imela prva v Lokavcu tudi iz te elektrarne električno napeljavo in ob večerih, ko delavnica ni obratovala tudi luč.

IMG 2109Zaselek Kuši - Mihael Kussa in kovaški muzej
Mihael, kipar, r. ok. 1657 v Lokavcu pri Kuših, kjer se pojavi 1687 kot kamnosek. Obrti se uči pri beneških mojstrih. V Ljubljani ustanovi delavnico - atelje, ki je poznana daleč naokoli. 1698 je izdelal oltar iz črnega marmorja za frančiškansko cerkev v Karlovcu, najlepše njegovo delo pa je prižnica v zagrebški stolnici. Domačija Kuševih je ohranila, vsaj stanovanjska hiša, originalno podobo. Sedaj na domačiji gospodarita brata Černigoj, ki sta se ukvarjala z kovaštvom. Ob hiši vidimo tudi kovaško obrtno delavnico, ki jo brata Stanislav in Janez Černigoj vzdržujeta kot muzejsko zbirko in za obiskovalce tudi pripravita prikaz te obrti. Zbirka je kot tehnični spomenik za Lokavec, saj tovrstnih obratov, ki bi bili pripravljeni za obiskovalce ponazoriti to staro obrt v Lokavcu, ni več.

Zaselek Kompari in fužina
Zaselek Kompari  je je v zgodovini Lokavca veljal za bolj izobražen del vasi. Verjetno je ta zaselek v zgodovini zaradi bližine Sv. Križa veljal za manjkajoči industrijski del, zaradi potoka Jevščka kot vodne sile za pogon mlinov in žag, fužine, stop in celo pralnice za volno. Komparce so ostali Lokavčani imeli bolj za učene. Vzrok je poleg bližine Sv. Križa tudi, da so mnogi Komparčani službovali za grajsko gospodo, poleg tega pa je zaselek zaradi svoje bližine imel več možnosti šolati otroke v kapucinskem samostanu v Sv. križu. Iz tega zaselka je izšlo kar nekaj lokavških učenih mož - Lovrenc Kompara, Jožef Kompara, ravnatelj goriškega semenišča, še eden Jožef Kompara - dekan in prednik Franca Kompara, sodnika na Štajerskem, ki se v pokoju vrne v Lokavec. Nenazadnje pa je iz tega zaselka bil tudi nešolani, vendar nadarjeni Kristjan Kompara, cerkveni organist in pomočnik pri učenju lokavških otrok takratnemu lokavškemu vikarju Fidelu Okornu v 60. letih 19 stoletja. Po doslej znanih arheoloških in zgodovinskih virih je najstarejša obrt v Lokavcu kovaštvo. Iz preprostih kovaških delavnic so koncem 18. in do sredine 19. stoletja pričele v Lokavcu razvijati fužine z več delavci in vajenci - Bavčarjeva fužina oz. kotlarna, Schleglovo fužino na Hublju, v zaselku Kompari je tu tudi fužina v zaselku Kompari oz. fužina v Grapi, kot so jo imenovali po starem. Po nekaterih virih naj bi v preteklosti bili lastniki ali upravitelji von Zweckenburgi, ki so po zgodovinskih dejstvih bili upravitelji, skrbniki in posredovalci pri grofih v Sv. Križu. V kovačiji so ves čas izdelovali poljedelsko in gozdarsko orodje, predvsem ostrino. Danes je v ruševinah, kar za lokavški tehnični spomenik pomeni veliko škodo.